Nekje po 13:00 je pogled na koledar postajal vedno bolj napet, v nekakšnem upanju, da bi vanj lahko vrinil še nekaj nujnih aktivnosti.
Nova sporočila me čakajo na elektronski pošti. Projekt od zjutraj se je raztegnil iz 1 ure na 2, sploh ne vem, kdaj. Vse gre narobe, 6 urni delovni čas mi danes ne bo uspel. Popoldan me čakata 2 dodatni uri dela.
"To ni delo, to je moje življenje"
Hitro vržem oko na Facebook, zdaj tako ali tako ne morem končati tega, kar sem nameraval. Kakšen smisel ima sploh začeti?
Doleti me ena tistih sodobnih objav "živim svoje sanje". Kolegica se je našla v novi karieri. Ona več ne dela, njeno delo je njeno življenje. Prodaja neke fit zadeve, coaching in podobno. Vsi srečni in veseli.
To so triki, ki jih obvladajo sodobni coachi in vseživljenjski učitelji. Ekstrem, v katerega nas zapeljujejo, a nikoli povsem zapeljejo. Ker je ekstrem, ki ne obstaja.
Resnično, pravkar sem prebral avtobiografsko knjigo Bruce Springsteena. Legenda rocka, vse življenje je delal to, v čemer je neskončno užival, nastopal. In hkrati je vse življenje trpel, se prepiral, izgubljal in pridobival. Živel leta, v katerih je ustvarjal veliko in leta, v katerih ni videl smisla v svojem početju. Po nekaterih največjih turnejah zapadal v depresijo.
Novi trik: work-life balance
Jasno, delo nikoli ne more biti samo in edino užitek. So prepiri, nerazumevanja. Pravzaprav je najboljše delo nekoliko napeto, zahtevno. Na začetku ne veš, kaj bi, potem se lotiš in vmes ugotoviš, da nastaja nekaj dobrega. Ob koncu si srečen, ker je uspelo, trenutek za tem povožen.
Misli mi uidejo do naših babic, ki so vedno ponavljale - potrebna je zmernost v vsem. Treba je biti pameten, uživati in znati prekiniti uživanje.
Saj res, govorile so o tem, čemur danes pravimo work-life balance. Ravnotežje dela in življenja. Le, da bi to morali seveda imenovati work-nonwork balance.
Ravno-težje?
Spravim se iz pisarne in popoldne preživim na kosilu, 2 urah dela, sprehodu v mesto, obdelavi nekaj fotografij iz prejšnjega dopusta. Teža popoldneva je velika, uspe mi vrsta prostočasovnih aktivnosti.
Pred spanjem misli uidejo nazaj in razmišljam o teži dela in teži prostočasovnih aktivnosti. Ne bo šlo, to so jabolka in vino. Eno se meri v kilogramih, drugo v litrih.
Ni tukaj ravno-težja. O čem se pravzaprav zdaj pogovarjam sam s seboj?
Ravno-časje?
Naredim si načrt za naslednji dan. 6 ur bom namenil službenim obveznostim, od 8:00 do 14:00. Od 14:00 do 20:00 bom namenil prostemu času, kar bo, pač bo.
Pridem v pisarno ob 7:55, da se res držim svojega načrta. Po poti sicer razmišljam, ali se 5 minut poti do pisarne šteje v službeni čas? 8:10 zazvoni telefon, kliče prijatelj, da preveri, ali greva na tekmo naslednji teden. Med pogovorom se trudim izvajati multitasking, preletim novice kluba. Ko odložim, sem že na Facebook strani kluba, gledam komentarje na prejšnjo tekmo. Hitro se zberem in ob 8:20 že delam na projektu.
10:13 začutim utrujenost. Normalno, saj gledam ekran že skoraj 2 uri. Saj bo minilo, moram do konca izdelati tole analizo.
10:57 podležem utrujenosti, moram si narediti prvo kavo. 11:08 sem že nazaj, gledam v ekran. Ob kavi se prileže vsaj malo pregledati novice. Ob 11:34 se zavedam, da sem povsem prekinil delo zadnjih 47 minut.
13:36 gledam na uro in razmišljam, ali se naj zdaj lotim predstavitve, ki jo rabim naslednji mesec. Ah, kaj bom naredil v 23 minutah? Samo dobro se bom poglobil in moram odnehati, ker sem se odločil, da ob 14:00 zaključim. Nič, malo še na Instagram in gotovo.
16:30 ostanem sam pred neko trgovino, Natalija je skočila nekaj pogledati. Imam zagotovo 15 minut časa, opazujem okolico. Vidim skupino azijskih turistov, navdušenih nad grajskim trgom, fotografirajo. Opazujejo mestno hranilnico in še sam se čudim tej zgradbi, ki skorajda kraljuje nad gradom. V mislih začnem kovati načrt, kako bomo jo fotografirali za projekt, na katerem delamo. Naslednjih 30 minut porabim za razvoj ideje, ki bi lahko bila odlična promocija za mesto v kombinaciji projektov, ki jih delamo.
19:15 doma vklopim računalnik. Takoj se zaženem v pripravo materialov, pišem tekste in sestavljam možne objave za različne kanale. Naenkrat opazim, da se je stemnilo, ura je 21:35.
Dovolj bo, moje ravno-časje je bilo porušeno. Ponovno.
Kaj me žene v neravnočasje?
Verjetno isto, kot vas:
1. Bioritem
2. Dostopnost privatnega življenja med službenim časom
3. Dostopnost službenih vprašanj med nedelovnim časom
4. Atraktivnost projektov
5. Vreme
6. Počutje sodelavcev
7. Splošna politična, gospodarska, okoljska situacija
8. (Vpišite sami ostalih 13 dejavnikov)
Potreba podjetij in družbe po ravnočasju
Vodenje agencije iz ekonomskega stališča je precej enostavno. Število oddelanih ur po določeni ceni ustvarja prihodke. Več ur -> več prihodkov -> višje plače in druge ugodnosti.
Torej moram kot vodja spremljati in spodbujati svoje ekipo, da oddela optimalno število ur znotraj delovnega časa. Tukaj nastopi, kot bi se izrazil nek jezen uporabnik siola pred leti: "en majhen u p. m. z. problem.".
Kot vodja moraš namreč spremljati ure, namenjene delu in to glede na posameznikovo ravnočasje, ki se spreminja.
Zato smo v podjetjih izumili delovni čas - čas, ki bi ga naj namenil službenim zadevam. Po obstoječi zakonodaji 8 ur, recimo od 7:00 do 15:00.
Jure se vklopi okrog 9:00, ko ima Lorena že skoraj prvo malico. Jaz se izklopim okrog 13:00, ko je Natalija ravno v vrhuncu razmišljanja o tem, kako bi lahko v projektu naredili nekaj izjemnega. Klemen vrhunsko programira okrog 1:45 zjutraj.
So dnevi, ko me vsakih 15 minut nekdo rabi za privatne zadeve. Med tednom restavracij je Kainoto podružnica Mize za štiri.
Vsak od zaposlenih ima svojo dostopnost
Kaj potrebuje marketinška agencija?
Image by Alexas_Fotos from Pixabay