Bližnja okolica naše pisarne premore kar tri kafiče, dijaški ter študentski sektor, strojno mehanizacijsko območje in dve stanovanjski subkulturi. Vse to sem sicer delno že spoznaval na jutranjih sprehodih v pisarno. A povsem drugače je sredi dneva, ko ta prostor napolnijo drugi ljudje in dogajanje.
Nekje po dobrem letu dela stoje me je nekaj začelo motiti. Težko je bilo pojasniti, za kaj točno gre. Prenašal sem težišče iz ene noge na drugo, premišljeval, utrujeno gledal v ekran in se skušal posvetiti zadevam. Vse, kar sem kliknil, je bilo nezanimivo, odbijajoče za tisti trenutek.
Odločil sem se za pavzo. Odprl sem prenosnik, sedel na stol ter delal sede. Tako sem vsak dan občasno zamenjal položaj. Večino časa stal in nato naredil premor za kavo ter sedel.
Utrujenost?
Najprej sem pripisal to potrebo utrujenosti. Pogosto se je dogajalo v petek. Ob četrtkih imam zvečer intenzivnejšo rekreacijo in posledično bolečine v mišicah v petek.
A nato sem ugotovil, da kljub utrujenosti ne zmorem predolgega sedenja. Po kakšni uri so se ponavljali vzorci iz stoječega položaja, vse na ekranu se je zdelo odbijajoče. Očitno je bilo, da se moram ponovno premakniti. Kar vsekakor ni znak utrujenosti.
Potreba po gibanju in spremembi okolja
V zavest je prihajalo spoznanje, da rabim nekaj povsem druga - gibanje in spremembo okolja. Zato sem se odpravil na kratek sprehod. 5 minut premora, v katerem sem spoznal, da ima